Omemba: Branet Mozetič

»Kako so temnejši dihurji pribežali v deželo svetlejših dihurjev in kaj vse se je moralo zgoditi, da so lahko sklenili prijateljstvo.«

»njegove različno nastale ilustrativne risbe s svinčniki, peresi, čopiči in kredami sledijo odkrivanju pripovedi, ki jim je namenil svojo osebno upodobitev.«

»večinoma lušči bistvo, ki se tihotapi iz njegove notranjosti. Prav zato so nekatere njegove ilustracije tako močne, da zadenejo bralca enako kot pripovedi ali verzi, ob katerih so nastale.«

»Kako zlahka se nestrpnost in nasilje, ki nosita izjemno težo in kompleksnost, (re)producirata in vpijata v življenje.«

»Njegov drzen, svež in luciden pesniški projekt se po oceni žirije upira vsakim opredelitvam ter bralca potiska do roba sveta, ravnine in jezika, da se lahko ozre in od daleč vidi krhko naravo naših konstrukcij.«

»Z izbrano temo želimo začeti razpravo s knjižnimi ustvarjalci o pomembnosti človeške bližine, dotika in pristne komunikacije, o posledicah prepovedi druženja v času pandemije, pa seveda o tkanju stikov z drugim in drugimi – z drugimi svetovi, z drugimi kulturami, z drugimi miselnimi obzorji, preko knjig in branja.«

»Zbirka mi je pomenila vstop v krog prijateljev, s katerimi sem literarno živel in ki jih ni več. Oživil sem jih skozi sanje, da bi mi pomagali preživeti. Nastajala je v nekakšnem polbudnem stanju. In boleče. Sprva je imela naslov Sanje z mrtvimi, toda pozneje sem pesmim dodajal sanje z živimi, in slednjič vse prepletel v svet, iz katerega je smrt dobesedno izginila. Verjetno tudi bolečina, da je ostal vitalizem nekega drugega jezika. Ki ga razumemo ali pa tudi ne.«

»Ne vem, ali so se tudi tokrat v komisiji kopja kresala kot tedaj. Vem pa, da je danes čas dosti bolj svinčen. In da ministrstvo za kulturo poleg 23 organizacij neodvisne kulture prav zdaj meče na cesto tudi založbo, ki je izdala obe moji nagrajeni knjigi. Morda sem zato še bolj hvaležen komisiji, ki me je nominirala in celo nagradila, kar mi daje upanje, da nas ni malo, ki se upiramo zlu.«

»Skozi 46 sanjskih skic, izrisanih v pesmih v prozi, bralec z veliko mero suspenza sledi nepredvidljivi logiki sanj, ki ji mora hočeš nočeš slediti tudi sanjajoči subjekt, ki je vselej tudi osrednji protagonist sanj.«

»Zamahuje proti tistim, ki v sotočju vpijejo pridi zgini ostani, skrbi jo le to, če bo ljubav poklicala.«

»Ljubav reče greva.«

»Posluša ga relativno mlada posameznica, umetnica, samozaposlena v kulturi. Znajde se v na videz mirnem in lepem prostoru, v katerem sliši predvsem ksenofobijo, telesne fašizme. Govora je o blaginji, medtem ko sama doživlja revščino.«

»Lirski subjekt nenehno lebdi in se umika, je stalno prisoten, je dober opazovalec in dobro ubesedi najmanjše detajle tako iz vsakdanjega življenja kot iz večnih tem, kot je eksistencialna stiska.«

»Tkivo romana je nizanje ekspresivnih podob z refleksivno dimenzijo. V njem so enako realne podobe iz življenja, filma, knjig in kulturne dediščine.«

»Iz dejanskih sanj in pesniških fiktivnih sanj. V njih nastopajo resnične osebe, v glavnem iz literarnega sveta, ki so mi prekrižale pot.«